Kemikalije z tako dobrimi lastnostmi pa še ne. Tole bo verjetno rekel marsikdo od vas, ki ste do sedaj packali z ferikloridom ali grizli svoje orodje v delavnicah. Torej natrijev persulfat je bel prah, ki se v vodi dobro topi. Kar je meni zelo pomembno je to, da v vodi tudi ostane. Torej nobenih hlapov kislin po prostoru.
Za jedkanje pripravimo raztopino tako, da v 1l vode dodamo 200g natrijevega persulfata in počakamo, da se prah raztopi in voda zbistri. Pozor! Ne dajajte več kot 200g, ker to ni potrebno, še več, jedkanje bo v tem primeru potekalo počasneje. Raztopina ima torej zanimivo lastnost, da se njena agresivnost z koncentracijo povečuje le do neke meje, naprej pa se celo zmanjša in to občutno. Najbolj je agresivna pri okrog 170g na liter vode. Zakaj torej mešamo 200g v liter vode ? Na to vprašanje bom odgovoril nekoliko kasneje.
Agresivnost raztopine se z povečanjem temperature seveda veča. Pretirano dvigovanje temperature seveda pripelje do pospešenega hlapljenja vode in s tem povečevanja koncentracije, kar lahko zmanjša agresivnost. Običajna temperatura za jedkanje je okrog 40°C.
Z jedkanjem se tekočina obarva modro, kar je logično, saj so v raztopini tudi bakrene soli.
Po uporabi lahko tekočino preprosto shranimo v steklenico. Lahko plastenko, lahko pa tudi preprosto pustimo v posodi, ki jo uporabljamo za jedkanje. Izkazalo se je, da je posoda, ki drži 1l tekočine istočasno tudi primerne velikosti za vezja, ki jih običajno delamo. Pred ponovno uporabo je smiselno dodati manjkajočo vodo, ki je izhlapela in tekočino segreti.
Pri segrevanju tekočine se iz vode izloča kisik. Ta se oprime ploščice zato je to treba večkrat premakniti, ali pa vzeti ven in potopiti nazaj v tekočino. To je koristno tudi zato, da se tekočine premeša in se s tem doseže povsod podobna koncentracija raztopine.
Naslednja omembe vredna lastnost te raztopine je, da je pri jedkanju selektivna. To pomeni, da najeda baker, aluminija pa recimo sploh ne. Pri mešanju prahu v raztopino si torej lahko pomagamo z železno osjo od kakega razdrtega tiskalnika. Se ji ne bi nič hudega zgodilo.
Ta lastnost zelo prav pride, ko je treba narediti kakšno tiskano vezje na dvostranskem laminatu, kjer je na drugi strani aluminijasta plast. Take materiale se precej uporablja v RF, pa tudi za izdelavo svetil (svetleče diode), ki zahtevajo na drugi strani dober prevodnik toplote za hlajenje.
V tej raztopini lahko tako vezje jedkamo, brez da bi posebej zaščitili aluminij.
Če imamo raztopino narejeno tako, da nekoliko manjše koncentracije najedajo baker bolj, potem je opazen en izredno dober efekt. Pri jedkanju se tekočina na velikih površinah bakra izrablja hitreje, kot pa tam kjer so prehodi med zaščitenim in nezaščitenim delom. To pa povzroči, da se agresivnost tekočine tam poveča. In seveda obratno. Ob prehodu med zaščitenim in nezaščitenim je koncentracija tekočine večja in zato grize manj. Končen efekt je izjemen. Za razliko od kisline+peroksida, bo ta tekočina spodjedla vez, le ko je že zelo izrabljena in bo jedkanje trajalo že več ur. Praviloma pa dovolj koncentrirana raztopina persulfata, grize precej bolj velike površine bakra, kot pa ob robovih pist.
Na ta način se da doseči izjemno natančna vezja. Tudi pod 3 milse. Na slikah se vidi dva vezja, ki sem ju jedkal danes v povsem sveži raztopini. Jedka se približno 10 do 15 min, ko je raztopina sveža, kasneje pa primerno več.
€cent je zaradi primerjave velikosti. Druga slika prikazuje enako vezje in prikazuje ponovljivost natančnosti.
.
joj
za jedkat pa sem se na.egnu 
, ker gre not 3 litre vode 
( splohne vem kam gre tok vode noter) 
. Ce prov razumem bi mogu noter dat 0.6 kile praska 
, mislim natriejvega persulfada, da bi sploh mesanca bla ok, pa kje bom to spravu je tud cela st.la. 
