Za tuj projekt:
- najprej dobiš vse specifikacije
- zapišeš te specifikacije na papir in oceniš število ur, ki misliš da jih boš rabil. Vedi, da bo na 1000 vrstic _vsaj_ en bug (če govorimo o programiranju) in ta bug boš moral odpraviti. Če gre še ze vezja in/ali še mehanski del, je seveda še kup drugih stvari zraven.
- te ure potem pomnožiš x2 + tvoja vrednost in knowhow* in to je ponudba, ki jo daš, skupaj s specifikacijami. Bolje, da v specifikacijah ne pretiravaš, ker ta lahko lovijo na to do onemoglosti.
- vse ostale nadgradnje, izven napisanih specifikacij, je delo po urah oz. če gre za večjo nadgradnjo, spet od prve točke.
*knowhow - če si pridobival izkušnje 5 let, da si osvojil to, seveda ne moreš računati samo število ur, ki si ga za to porabil. Je še tvoja dodana vrednost, ki jo moraš tu dodati. Faktor mojstra
Če razvijaš lasten produkt, se ga mi lotimo tako:
- glede na trg ocenimo, koliko je lahko končna cena prodajnega produkta in koliko nas bo koštalo to narediti (torej dejanska produkcijska cena, brez vštetega razvoja).
- ocenimo koliko se bo teh kosov prodalo prvo leto. Recimo, da se jih bo 100.
- razvojni budget, ki ga takemu projektu dodelimo je 50% enoletne razlike med prodajno in produkcijsko ceno, če gre za cenejši produkt, sicer pa 2 letna. Torej, če bo predvidena cena produkta 100 eur, nas pa pride izdelava 50 eur in če računamo, da jih bomo prodali 100 v prvem letu, je naš max razvojni budget ((100-50)*100)*0.5 = 2500 eur.
- če se budget nehote poveča, potem povečamo (če to trg dopušča seveda) tudi prodajno ceno ali pa napoved
To je seveda vse teorija, saj se vedno kaj sfiži. Realno je, da na enem projektu dobro prideš skozi, na drugi narediš bulo.
Važno, da je dober - bula = zaslužek
Če ti v življenju ne gre in si nesrečen, se spomni na lastnike Renaultov.